Itak, da ni smešno prevedenih pesmi peti!

Tvoja naloga ni v tem, da iščeš ljubezen, ampak le, da iščeš in najdeš vse prepreke v sebi, ki si jih zgradil zoper njo.

Rumi

Poleg pesmic, katerih ni malo in so celo neke vrste časovnica mojega “preporoda”, sem skozi leta pisal tudi dnevnik, v intervalih, skoraj ali vsak dan ali pa le tedensko in več tedensko. Pravzaprav mi je bil do prvega pravega – edini terapevt in mi je skozi huda obdobja ali ob hudih trenutkih, nadomeščal prijatelje, starše in moji hčerki, brata ter seveda njeno tišino. Bil je (in je še) moj vestni kronologist, moj odsev skozi čustveni in zrelostni preporod. Danes opažam, skozi te meni dane moje zapisane besede, kaj sploh odražajo…odražajo moja počutja, odzive….navdihe na utrinke sreče in radosti, žalosti in jeze, na utrinke posledic post-travmatskega stresa…in odražajo misli ter občutke ob izgubi, razumevanju ljubezni, ob zavrnitvi, ignoranci, ob spoznanjih resnic.
Ob tem pa v zadnjih parih letih, sploh pa dobrem zadnjem čutim, kako se počasi, a suvereno, svet okoli mene spreminja.

Vsakič, ko se ljudem okoli mene nasmehne sreča, me prevzame toplina, katere dolgo nisem občutil.
Vsakič, ko jo občutim, bi najraje vsem kretenom, kot sem bil jaz leta nazaj in ostalim nezrelim očetom svojih sinov in hčera, takisto mamicam in mamam, naivnim ljubimcem in drugim podobnim obelodanil na ves glas:

Ljubezen hočeš?

Ljubi in boš ljubljen.

Ne išči je, ne zahtevaj je, ne pogojuj in izsiljuj je.

Bodi, čuti in – ko si – to dajaj.

Hoteti (ali želeti) od nekoga ljubezen je slišati posesivno, ukazovalno, narcistično egoistično. Taki ljudje v prvi vrsti iščejo nekaj, kar niti sami ne vedo. Iščejo nadomestilo za njim neopisljivo praznino v njih samih. Taki ljudje so, žal, ranjeni in kot taki nezmožni pričetka naravne, zrele veze. A zakaj? Ker ne poznajo koncepta prave ljubezni – prava ljubezen temelji na medsebojnem spoštovanju, kar terja iskrenost in spoštljiv odnos v vseh situacijah. Prava ljubezen torej sloni na osnovnih temeljih brez pogojne ljubezni. Ko je pred nami človek, katerega smo spoznali kot nekoga, ki velikokrat prdne v družbi, je to nekaj, kar bomo sprejeli kot del njega. Pomeni, da ko smo s to osebo in prdne, se na to ne oziramo, kajti to ni naše. Naš je le odnos. In to, ta naš odnos do prdljivca je esenca brezpogojnosti: Ja, vem, da on(a) prdi v družbi. In vem, da to nekatere moti. Tudi to je on(a). Vem od dneva 1 – in je del nje(ga). Ker on(a) je meni všeč kot celostno bitje in vse, kar si želim v osnovi od ljudi, katerim zaupam je….da me sprejmejo, kot jaz njih: V celoti.

Sicer…mar bomo ljubili le določene dele človeka z le delom sebe in se ob tem nadejali na koncu…celote? A res? Mar to hočemo, ko hočemo ljubezen? Ne vem, no. A…ko so sanjali o tem, so pisali le grozljivk: Frankenstein je eno tako “izrodil”…pa je bilo potem….vse narobe

Ne gre ljubiti ako najprej ne (vz)ljubiš sebe brezpogojno. Pač. Jeba. Ampak se da

Kako? Samo en način je, se mi zdi – brezpogojno, brezkompromisno samo-spoznanje, brez fig v žepu, brez “drugi so krivi” faktorjev, akterjev. Ni krivcev. Sem le jaz. In jaz nisem kriv. Jaz sem le človek, ki dela napake, kot vsak drug človek. Sem zgolj človeški kot tak. A zato še ne kot celota. Kajti človeško je ob spoznanju in zavedanju, da smo nekaj naredili ali počeli, delali, povzročali narobe, priznanje tega sebi in vpletenim. Človeško je ob tem nato se opravičiti in sprejeti posledice. Človeško je biti človek:
Človek z integriteto je človek, ki se zaveda sebe, svojih dejanj, njih posledic in za to na vsakem koraku sprejema moralno odgovornost do posledic teh svojih dejanj, pa naj si bodo veselje ali žalost, izrek priznanja, pohvale ali graje. Je človek, ki se drži svojih načel o tem, kaj je ljubezen.

Od tu naprej pa…vem…to ne zmore vsak.

Ko pa uspe…povem vem – to je šele prvi korak. Kar sledi, je pot mnogih korakov, spotikanj, krastic in hrast, zvinov, odrgnin….zatorej pot polna življenja, zgodb in prigod, lekcij, spoznanj in…kondicije. Obrestuje se skoz in vsak dan, v prvem semestru. In drugem, pa tretjem…do zadnjega in traja do konca te šole, ki ji nekateri pravimo življenje.

A veste, ne? Torej: Kar nekaj treninga je potrebno, da večni dojenček s tal se na SVOJE noge postavi. Od tu naprej pa so stopnice, ravnine, blato in led, strmine in tek za avtobusom, plesanje, stanje v vrsti trgovine. Na koncu pa v vrsti na svoj ples do nebes čakaš v krsti. In to, ta konec, itak veš. Torej – vse vmes je tvoje. Življenje. TVOJE življenje.

Tako jaz to vidim.

Aja – vztrajnost, redna predanost: ta, ta je fajn.

Redno.

Perpetum Mobille ljubezni je torej – ljubezen

Začne pa se z opazovanjem svojih občutkov ob opazovanju ljudi…

————————————————————————————————

Cela

Začela sva na dnu
oceana v njenih očeh:
Gledal, utapljal, hlastal
in mahal,
nemo sem kričal
žarel in nabreknil.
Ona pa ob tem je
le narahlo zardela.

Besede njenih nežnih zvokov
skozi zibajoče ustnice
do mojih bokov
mi pošilja:
Poslušam,
Požiram,
Negibno plešem
in ob tem v njo se vdiram.

Vdih…
opazujem rahel dvig -
izdih…
opazujem rahel spust
njenih prsi
in sanjam nežen ples
najinih teles.

Le malo za tem
pa opazil sem jih,
opazila sva oba jih takoj,
resnično takoj
sva se začutila.

Ja, ja….lepa, ah, ljubeča, polna…žmohta in cukra

(Ej, pssst! – “Drugi” vedno so in bodo. Ljudje v naša življenja kar naprej prihajajo in odhajajo. Izkušnje, ki si jih nabiramo skozi življenje ob teh ljudeh, so potemtakem naša hrana, ki hrani našo rast. So naša modrost. So učni pripomočki, ki nam služijo za samo-spoznavanje in samo-refleksijo. A njih namen ni naše učenje. Ne, to je naša naloga. Oni ne vedo, kdaj je čas za lekcijo….Kako le? Oni imajo ja svojo pot! )