Moški in cvetličarna in šopek (tudi Rože-Vina ali trgovina z rožami)

4 12 2014

Posoda z vrtnicami

Vrtnice

Zgodba moškega o cvetlicah, cvetličarnah in ženski.

Ne dolgo tega me je pešpot ponesla mimo male izložbe lokalne roževine. V glavi sem v tistem trenutku zaslišal nežen glasek, kateri pa je hitro prerastel v nežno dretje:”Yo! Alo! Psst! Tuki! Ja, TUKI! VRTNIIIICEEEE. Eh, še en Idiot….”. S kotičkom desnega očesa sem zaznal šop vrtnic v prelepem vrču. “Verjetno”, sem si mislil, “glasek – očitno – telepatsko prihaja naravnost iz smeri vrtnic.” Saj veste, katerih mislim, tistih dragih, ošabnih vrtnic, ki se ošabno nastavljajo s smogom ovitim sončnim žarkom. Tiste vrtnice, katerih minljivost je zmešno hitra – glede na ceno…..

Trenutek, kot trenutek pač, ni trajal dolgo. Nemo sem strmel predse in hkrati pospeševal anti-rožni korak. “Eh”, sem si rekel; seveda ob pametni varnostni razdalji. Razdalji do roževine. Po nekaj deset korakih: “Kaj mi bodo rože? Sej nism baba!” (z oddaljenostjo se je krepil pogum..) “To nej kupujejo uni pedri pa babe pa cupate! Men ni treba! Ne, o, ne-ne, ne meni!”

In potem sem prispel v ljubi nam domek! Pristopicam do kuhinje, kjer se na mizi bohoti izredno lep šopek v vazi. “Draga! A si ti ta lep šopek kupila?” porečem in ob enem pričakujem pritrdilni odgovor. Navsezadnje – saj, jaz jih nisem kupil, torej je bila ona – kdo drug pa?

“Ne, dobila sem ga.” – (ups, ALARM! ALARM! Vrtoglavo iskanje možnosti)
“A ja? Od koga pa?”
“Od tebe že ne, a ne? Ti ne spoštuješ svoje žene niti do te mere, da bi ji naklonil vsaj en poljub na dan.”
“Ej, no, no. Pridi pa vzami! Sem ves tvoj! Veš sama – tu sem. Na zahtevo in željo!” (čigave so rože???)
Potem pa rahel udarec: “Rože sem sama kupila, žalostno, ne?”

Žalostno? Žalostno. Žalostno…

“Yo! Alo! Psst! Tuki! Ja, TUKI! VRTNIIIICEEEE. Eh, še en Idiot….” odmeva nekje daleč, predaleč…

Konec: “daleč predaleč” je, mimo grede, naslednji dan čisto blizu, pa naslednji teden, pa seveda med vsakim poljubom več(krat) na dan !

*IDIOT*

———————————–

epilog:

Pišemo zato, da bi nas “kdo” (pre)bral….večinoma….
Naprimer bližnji. Nekateri pišemo zato, ker le tako lahko “povemo” – zamenjava zvokovne komunikacije pač. Za nekatere nadgradnja…

Pa pišimo. Z malo humorja? Zakaj pa ne! Vsekakor je lažje.

  • Share/Bookmark