Živeti v skupnosti s starši?

18.02.2020

Rodil sem se 1971 v Ljubljani. S starši in bratom smo živeli v družbenem stanovanju v Šiški, katerega nosilka uporabne pravice je bila moja mama. V letih 76/77 je mati prepisala to pravico na svojo taščo, tašča pa je prodala svoje lastniško stanovanje in dala kupnino svojemu sinu edincu, mojemu očetu. S to kupnino in krediti je oče kupil hišo, za katero nakup je v službi garal on sam leta in leta. S starši in bratom sem v tej skupnosti (razen, ko me je mati v srednji šoli dvakrat deložirala k babici za tedne, mesece) neprekinjeno živel do svojega dvaindvajsetega leta. Brat živi tam še danes s svojo izbranko in sinom.

Pri dobrih dvaindvajsetih letih sem se odselil v najemna stanovanja s takratno punco. Zanosila je in 1995 se je začelo naše življenje v taistem stanovanju v Šiški, katerega mi je takrat podarila babica.

Nekje 2003 sva se s soprogo odločila, da se preselimo v nekaj večjega. Odločila sva se, da se preselimo v hišo k njenim staršem. Spodaj onadva, v dveh etažah mi štirje. Šli smo v “novo, a staro” skupnost, zelo podobno skupnosti mojega brata in mojih staršev. Zato sem prodal svoje stanovanje in tako sva s kupnino stanovanja ter z večimi skupnimi zaporednimi krediti soproge in mene financirala začetek izplačevanja njene starejše sestre ter nakup opreme in gradnjo.

Zaradi nenehnega vmešavanja ženine mame v našo celico in zaradi najinih nenehnih sporov v tej celici, predvsem na koncu zaradi ženinega zadnjega zunajzakonskega razmerja in najine dinamike okoli tega, se je v meni februarja 2018 dokončno vse sesulo. Najprej sem se dvakrat zdrl na njene starše, živeče spodaj kot odziv na notranjo stisko glede prevare njune hčerke in odziv na taščine nenehne posege v naš, nemalokrat pa tudi moj intimni prostor. Nato sem odšel nazaj v naše stanovanje in razbil in uničil večino ženinih stvari, predvsem športnih oblačil in poškodoval oziroma zamazal s paradižnikovo mezgo tudi nekaj sten.

Tistega večera me je zaradi “kaljenja miru” zvečer odpeljala policija v pripor. Ob tem sem se drl in jokal, najprej v stanovanju, kasneje na ulici, drl policajem “Varala me je, prasica! Še vedno je v stikih z njim! Brezposelna si kupuje športne rekvizite in plačuje hotele in apartmaje! Kar odpeljite tega, ki ima rogove!” in še veliko več. Večino sta slišala tast in tašča, ravno tako kar nekaj sosedov, sploh na ulici, ko so me vklenjenega posedali v “marico”. Kaj sem govoril vem, ker imam posneto vse, kar se je pač slišalo preko mikrofona v telefonu, ležečemu na mizi v dnevni sobi, skozi odprta vrata. Namreč, ko sem slišal besedo policija iz predsobe, pred tem odprtje vrat v pritličju, sem v razburjenem stanju, v kakršnem sem se nahajal, sklenil snemati pričakovano “policijsko brutalnost”, a namesto tega nepričakovano posnel svoj “živčni zlom”. Brutalnosti policije ni bilo. Posnetek je dolg malo več kot 8 ur in je mi je dragoceno ogledalo, refleksija, v takratnega mene.

Policija mi je odredila 48 urno prepoved približevanja, tožilstvo pa je še isti dan spisalo obtožnico na osnovi ženine ovadbe in mi podaljšalo prepoved približevanja za en mesec.

Ovadba, podana policiji s strani moje žene, me (še vedno) bremeni a) nasilja v družini, b) spravljanja soproge v podrejen položaj v družini in c) za povzročitev lažje telesne poškodbe, za katero žena vztrajno trdi, da se ne spominja, kako da jo je dobila, da pa sem jo že moral jaz udariti.

In sem odšel. V hotel za dva dni, potem na službeno pot v tujino, iz tam pa v apartma, najetega preko Booking-a v Šiško. Prazen je bil le 30 dni, zato sem si našel stanovanje v okolici BTCja, va katerega sem se premaknil iz Šiške. Iz tega stanovanja me je najemodajalec po petih mesecih pospremil z besedami “Žal, kariera v Londonu ni to, kar sem pričakoval, zato se čez dva tedna vračam v Ljubljano.” Bila je jesen, čas začetka študija. Stanovanja so bila…skoncentrirana na več oseb, najemnine visoke, izbire glede na finančno stanje pa ne prav veliko. In sem prosil za pomoč svojo primarno celico – svojo nuklearno družino. Govoril sem z mamo o tem, da bi se za čas, ko iščem stanovanje, preselil v zgornjo enoto njunega vikenda na Rakitni. In sta mi rekla, da lahko. Po zgolj šestih dneh me je poklicala mati, da je ena njunih dveh garsonjer nepričakovano prazna in da – zakaj bi bil tako daleč od mesta – lahko pridem dol, v Ljubljano. Ideja mi je bila všeč zgolj zaradi občutka varnosti in – zakaj ne – možnosti obuditve in nadgradnje našega odnosa.

Zato sem od konca septembra 2018 pa do prihoda policija konec aprila 2019 živel v garsonjeri mojih staršev, bolje rečeno, v garsonjeri, katere pravna lastnica je moja mati. Nahaja se v delu objekta, kjer je imel moj oče včasih garažo oziroma delavnico. Nad garsonjero je preostanek stanovanje mojega brata z njegovo družino, katero se razprostira kot “nadgradnja” hiše, katera stoji poleg objekta. Hišo so med mojo odsotnostjo razširili.

Vmes je potekalo sojenje, zaslišanje prič in, seveda, doma zaslišanje mene ob vsakem novem, z ovadbo povezanim, dogodkom.

Ni šlo. Kot sem rekel – zgolj zasliševanje in po slišanem – modrovanje. Mati:”Kakšni so! Kašna je! Mi smo boljši, a ne? Poglej, pri nas se nihče ne vtika v nikogar! Prasci! Prasica stara! Ogabni so!”

Ni bilo fajn spet priti v okolje, kjer so vsi drugi, ki ne ustrezajo merilom moje matere, prasci. In ne le to: Ob vsaki priložnosti je bilo slišati tudi vprašanja:”…mi smo boljši! A ne, sin moj?” In če sem bil tiho, nisem odgovoril, se je nadaljevalo: “A ne? A me nisi slišal?” Sem, a se nisem strinjal. Ob tem, kako je takrat potekalo sojenje in moje informiranje nuklearne družine ob tem, kako sem primerjal dinamiko svojega življenja z dinamiko odnosa moj oče – moja mati – sem prišel do spoznanja, da so vzorci, katere bi rad prekinil, srhljivo podobni temu, čemur sem skušal ubežati najprej kot otrok, kasneje kot mož in nazadnje kot odrasel sin.

In sem spregovoril, vmes pa sem se še nezavedno spopadal s post travmatsko stresno motnjo, katera se je razvila v psihozo in manično depresijo. Zelo izrazito. Kot v filmu “The Beautiful mind” in “Phenomenon”. Vendar ne romantično, temveč brutalno in realno psihotično z odtenki manije in grandioznosti ter občutka vsezmožnosti in vsega znanja sveta – zgodovine in prihodnosti. Sedanjost? Je bežala mimo.

Mater se je ustrašila tega in zato se je aprila 2019 odločila spet vzeti vajeti, kontrolo, v svoje roke. Bratranec in brat ter bolan oče so takoj našli vzrok za pomoč: Vedo, da kadim travo več kot 25 let, zadnje desetletje pogosteje, kot takrat. Vedo. In so našli težavo – če ne neham kaditi, se bom zaletel, se kako drugače poškodoval, izgubil službo (kot samostojni podjetnik), saj ob tem že tako slabo vplivam na mlajšo hči.

S tem sem dobil vpogled v to, kakšno je resnično mnenje moje mame o travarjih, da lahko pripravim hči na morebitno enako “pomoč” s strani ljube ji babice.

Šli so na policijo, pripravili teren – Mati se je postavila v prve bojne vrste na policiji:”Ne hodite še! Mogoče ga rešim! Sem namreč MAMA, veste.”

Pa ni šlo, se nisem pokoril, zato je pod pretvezo, da se derem, da se me boji(ta), ker se mi meša, poklicala policijo. Več kot uro je govorila z njimi, pred moje oči jo je bilo sram stopiti, in jim povedala svojo resnico o meni. In so me odpeljali.

Zaprt oddelek: 8 dni in filanje z zaviralcem dopamina
Pogovor na zaprtem oddelku z doktor Sajetom: 1,7 minute
Odprt oddelek: 20 dni in filanje z zaviralcem dopamina
Pogovor: Dvakrat po 10 – 15 minut z dežurno sestro
Pogovor: dvakrat glede odpusta zadnji teden z zdravnico cca 20 minut.

Do takrat je bilo za menoj že 24 ur psihoterapije in 20 seans na DNK. Diagnoza: post-travmatska stresna motnja.

Travme skozi otroštvo do zdaj:

- odnos mati-jaz = čustveni incest: pošiljanje sina po očeta v bife, govorjenje sinu o tem, kakšen očka je, kakšna je njegova mati, njegov  oče, poslušanje žaljivk, kot so: Pankrt, debeluh, si kot tvoj oče…len, a inteligenten, lep a okrogel… ocenjevanje staršev drugih, sploh mojih prijateljev, kasneje punc in soproge, o njih grdo govori še danes, poslušanje očitkov, kot so “kaj mi delaš, ko nisi priden v šoli”, zasliševanje o babici itd… bil sem star 5 let pa do danes.

- odnos mati – oče: Verbalno in fizično nasilje mame nad očetom, in verbalno nasilje očeta, ko se je branil očitkov, mnogokrat pred mojimi očmi. Blatenje očetovih sorodnikov in prijateljev, kontrola nad njegovimi financami (edini je služil denar s svojim delom. Mati se je vmes sicer šla vzrejo psov a v to smo bili tako ali drugače vključeni – VSI)

- odnos mati-okolica-prijatelji-sorodniki: Obrekovanja in laži ter grde govorice o ljudeh, katere sem poznal in so hodili k nam, jaz pa k njim

- odnos soproga – jaz: še preden sva imela otroke, je imela dve aferi, za kateri se izvedel sam. Prvo z mojim samskim kolegom, drugo s poročenim kolegom in to v obdobju, ko si je z menoj želela otroka in sva hodila na kliniko za oploditev. Zadnja prevara v nizu mnogih je trajala od leta 2016. Za konec le-te ne vem.

In v tem, zame zelo težkem obdobju, me je še enkrat izneverila oseba, ki je dobra, ima rada svojega moža in svoje otroke. Na zunaj, za okolico.

Živeti s starši, kateri se vtikajo in ne spoštujejo meja niti dogovorov z ljudi okoli sebe, hladno odsvetujem. Svetujem pa psihoterapijo, če se kjerkoli od zgoraj naštetega najdete (neodvisno od spola) in prekinitev stikov z ljudmi, kateri v življenju ne vidijo nič drugega, kot lasten interes. V primeru moje mame je to njen interes po tem, da je v okolici sprejeta kot požrtvovalna mati in žena – borka. Pa pustimo ob boku dejstvo, da na vprašanje:”Ali bi imela otroke, če bi bila še enkrat mlada?” odvrne z “Nikoli.”

Na svidenje nepremičnina in hvala za vse vibracije rakave toksičnosti odnosov skozi objekt, kakor za dokončni vpogled, v kaj usmeriti pozornost: Pomagati najprej sebi nato drugim, ki si ne znajo, a ŽELIJO pomoči tako, da jih poslušaš in slišiš, ne pa vsiljuješ svojega mnenja ali mnenja drugih, kot tvojega.

Oči, rad te imam. Mati, vem, zakaj.

—————————-

“Moja toksična mati me lahko ustrahuje le, če ji jaz to dopustim. Medtem, ko je zaposlena s poskusi ustrahovati mojega notranjega otroka, jo odrasli jaz lahko zavrne, ignorira, jo popravi, ali pa jo naznani organom pregona.”

“My toxic mother can only intimidate me if I let her. While she’s busy trying to bully the child me, the adult me can reject her, ignore her, correct her, or report her to authorities”

viri: https://www.learning-mind.com/narcissistic-mother-signs/

viri: https://drlizhypnosis.com/healthy-family-vs-narcissistic-parent-npd-family

Zapisano pod: Moje golo spoznanje, Zakon Veza (bajke iz slova?), Šola Življenja. Tagi: , , , , .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Zadnje objave

Arhiv