Družinske Fotografije – Jamie Cullum & Nickelback (again?)

16.08.2010

FotkeImamo žbiljon fotk, analognih, nesortiranih. Yep, se naberejo tekom let. In poleg miljon in nekaj njih v raznoraznih “Foto Tivoli” albumih so še v gigabajtih na dveh trdih diskih. Ja, imamo veliko fotk. In mi soproga vsake kvatre reče: “Pa dej že sortiraj te fotke, k če ne bo ta škatla enkrat sam letela.” Ostale so v veliki papirnati škatli. In vsakič odvrnem: “Na njih je najina družina. Sortiranje je obred, lep dogodek. Dajmo to narediti skupaj. Vsi štirje.” Ja, potrebujemo čas. Čas za lepe družinske trenutke. Jemljemo si ga za obiske nakupovalnih centrov. Jemljemo si ga za ogled novih cunj. Pa nove obutve. Ne vzamemo pa si ga za ureditev skupnih fotografij. Pa skupnega sestavljanja 1000 kosovne sestavljanke. Pa kartanja partije remija. Ali partije una…

Ja, fotografije so odraz življenja. So časovni trak. So spomini. Zrcalo. In pripomoček za druženje. In še in še (ideje?)

Zadnje čase mi moj iPod konstantno na shuffle sili Jamie Culluma in Nickelbacke – in me prisili, da shuffle izklopim ter grem na stare dobre albume. Zadnje čase. Od tod tudi moji zadnji vnosi. V enemu mojih prejšnjih vnosov v blog sem že pisal o, ajde, družinski fotografiji, pravzaprav o družinskem portretu. Tole, kar sledi danes, ni tako.

Pa še Nickelbacki pa Jamie Cullum so, ne pa Pink :-)

———–
Nickelback – Photograph

Povezava na videospot
YouTube slika preogleda

Nickelback – Fotografija

Poglej tole fotografijo
vsakič, ko vidim jo, mi gre na smeh
Kako rdeče so naše oči
In kaj za vraga je na Joey-evi glavi?

In tu odraščal sem
Mislim, da sedanji lastnik renoviral je
Nikoli si mislil nisem, da kdaj odšel bom
tu, iz drugega nadstropja težko se izmuzniti je bilo

In tu v šolo hodil sem
čeravno večino časa prebil sem drugje
Kartoteka pravi: dva vloma
A vem da vsaj sem pol ducata zagrešil jih

Hmm…je kaj že prepozno je
naj vrnem se in diplomiram?
Sicer življenje zdaj lepše kot takrat je
takratnega sebe ne spustil bi blizu zdaj

Oo Oo Oo
O, bog, jaz

In vsi spomini, ki ženejo v preteklost me
za vse album fotografij, razprt v dnevni sobi je
Čas prišel, ko s težavo izrečem
Adijo, adijo

In vsi spomini, zaradi katerih grem naprej
Tu fotografija je prijatelja, ki že dolgo iščem ga
Čas prišel, ko s težavo izrečem
Adijo, adijo

Se spomniš stare videoigrice
Zapravil na njej vsak dolar sem
In capsom ni všelč bilo, da tam viseli smo
Pravijo, da nekdo požgal kasneje tisto je

In kako včasih radio poslušali smo
in peli ob vsaki predvajani pesmi
in dejali smo, da nekoč čutili bomo
kako peti bo še za kaj več kot le volan

Moj prvi poljub bil je s Kim
tako sem živčen bil, da skoraj sem falil
zdaj ima že nekaj otrok
in videl nisem je že od bog ve kdaj

Oo Oo Oo
O, bog, jaz

In vsi spomini, ki ženejo v preteklost me
za vse album fotografij, razprt v dnevni sobi je
Čas prišel, ko s težavo izrečem
Adijo, adijo

In vsi spomini, zaradi katerih grem naprej
Tu fotografija je prijatelja, ki že dolgo iščem ga
Čas prišel, ko s težavo izrečem
Adijo, adijo

Pogrešam to mesto
Pogrešam ljudi
Ostane za vedno
Je nenadomestljivo
In zdaj pogrešam to
Saj ne morem verjeti

Težko ostati je
Še težje oditi

Če lahko podoživel tiste čase bi
Vem, da ena stvar nikoli se premenila ne bi

In vsi spomini, ki ženejo v preteklost me
za vse album fotografij, razprt v dnevni sobi je
Čas prišel, ko s težavo izrečem
Adijo, adijo

In vsi spomini, zaradi katerih grem naprej
Tu fotografija je prijatelja, ki že dolgo iščem ga
Čas prišel, ko s težavo izrečem
Adijo, adijo

Poglej tole fotografijo
vsakič, ko vidim jo, mi gre na smeh
vsakič, ko vidim jo, me

—————————-
Jamie Cullum – Photograph

YouTube slika preogleda

Jamie Cullum – Fotografija

Njeno ime je napisano na fotografiji bilo
ravno poleg njenega rdečega, od sonca ožganega obraza
Vse dogajalo se je v tisti visoko rastli travi
le kako miljo stran od doma njenega
in ne spomnim, kako začelo se je, in vem ne, če trajalo tistega sončnega dne je

Rekla sva, da trdno učila bova se
zatorej držala namesto rok sva knjige raje
pločevinke piva prekrila z odejico je
In jaz ne bom tajil, da ni me strah bilo

Je le še ena mnogih zgodb, ujeta v eno mnogih fotografij
in zgleda, kot da oseba druga je živela to življenje mnogo let nazaj

Ko ozrem se nazaj na običajno, običajno življenje moje
vidim veliko čarobnih trenutkov, in pogrešam jih
Ko ozrem se nazaj na običajno, običajno življenje moje
vidim veliko čarobnih trenutkov, in pogrešam jih

In tu vidi se, ko prvič poizkusil sem tisto stvar
Mislim, da sem videti malo zelen
Spominjam se, da bruhal za grmom sem
in potem me noge ubogale niso
in kdo je ta enostavno vodljiv fantič, ki res je malo preč

Bila je ona noč, ko poljubil tisto sem dekle
Ta visoko, tisto naravno lepolaso deklino
Spominjam se, kako smešen ta poljub je bil
je sesti morala na stol, da dosegel sem jo
Okus imej je ta poljub po žganju, katerega pila je
pa tudi po cigaretah, ki mami jih izmaknila je

Je le še ena mnogih zgodb, ujeta v eno mnogih fotografij, ki našel sem

Ko ozrem se nazaj na običajno, običajno življenje moje
vidim veliko čarobnih trenutkov, in pogrešam jih
Ko ozrem se nazaj na običajno, običajno življenje moje
vidim veliko čarobnih trenutkov, in pogrešam jih

———————-

Ja, fotke….take, za ob kaminu…ko se s soprogo spominjaš lepih trenutkov, ko z otroci obujaš prve korake, besede :-)

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: Muska, Slovenski prevod besedil. Tagi: , .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Zadnje objave

Arhiv